15.04.2024
18

Ni ga mogoče ne videti ne kupiti. Prijateljstvo je najlepša stvar, ki jo boste našli v hribih

Evolucijsko smo narejeni tako, da nas veselijo gibanje, svež zrak in čudovita pokrajina. V hribih smo pogosto boljši drug do drugega in sklepamo prijateljstva za vse življenje. Zakaj je temu tako?

Ni ga mogoče ne videti ne kupiti. Prijateljstvo je najlepša stvar, ki jo boste našli v hribih
Ni ga mogoče ne videti ne kupiti. Prijateljstvo je najlepša stvar, ki jo boste našli v hribih

Vsak, kdor hodi v hribe, se v njih počuti nekako lažje, bolje. Iz njih se vračamo sicer fizično utrujeni, obenem pa okrepljeni in polni energije. Zato tudi za Northfinder predstavljajo središče vesolja. Gore pa poleg veselja in energije življenju dajejo še eno neprecenljivo stvar, ki je brezplačna, a je hkrati ni mogoče kupiti z nobenim denarjem na svetu.

Prijateljstvo. Iskreno, vzajemno in uravnoteženo.

Natančneje rečeno, gore nam ponujajo odlične pogoje za nastanek novih. Stara in močna prijateljstva pa nas napolnijo z novimi izkušnjami in jim dajo vsebino.

Polnovredna prijateljstva nam dajejo občutek izpolnjenosti, stabilnosti in razumevanja. Potrebujemo jih v dobi hitenja, ko smo sicer bolj povezani, a manj skupaj. Tudi v znanstvenih krogih se vse pogosteje govori o naraščajočem občutku dolgotrajne osamljenosti med ljudmi. Ta težava postaja tako pereča, da jo nekatere države že obravnavajo na nacionalni ravni, saj dolgotrajna osamljenost vpliva tudi na telesno in duševno zdravje ljudi. 

Izlet v naravo je zato odličen način za boljše obvladovanje teh občutkov in hkrati za spoznavanje zanimivih ljudi s podobnimi interesi. Toda, ali ste se kdaj vprašali, kaj je tisto, zaradi česar smo v gorah prijaznejši, bolj ustrežljivi in ustvarjamo vezi, ki lahko trajajo vse življenje? 

Na to vprašanje smo pogledali skozi oči Fera Mrázika, gorskega vodnika, predsednika prostovoljne Tatrske gorske službe in ambasadorja slovaške blagovne znamke Northfinder, ter Lucie Pružinske, psihologinje in psihoterapevtke.

Programirani smo za dobro počutje v gorah

V vsakodnevnem krogotoku odgovornosti, skrbi in stresa je težko navezati nova prijateljstva, čeprav bi nam prav takrat prijatelj prišel prav blizu. Vendar je za nastanek prijateljstva potreben čas, prostor in tudi notranja naravnanost. Prav to pa omogočajo gore. Upočasnitev, stišanje, vzpostavitev distance, odpiranje sebe drugim. Vsakdo ima to zakoreninjeno nekje globoko v sebi. Že naši davni predniki so se na dnevni ravni srečevali s stresom, strahom ali vsakodnevnimi banalnimi skrbmi. Čeprav ni obstajalo celotno področje, ki bi skrbelo za naše dobro počutje in zabavo, so še vedno obstajali lepi razgledi, sončni zahodi, luna in zvezde, ki so za nekaj časa poskrbeli za boljše počutje.

"V gorah so misli neobremenjene, so v okolju, kjer se počutijo naravno. V življenju tam spodaj, v dolini, nenehno nabiramo in nabiramo ... Nove informacije, novice, neuporabne stvari. Ne moremo preprosto delati nič in umiriti svoje misli. V gore sem začel intenzivno hoditi, ko sem bil star približno 15 let, pri tej starosti še niti približno ni mogoče govoriti o zrelosti. Toda že takrat sem se začel zavedati, da so vse moje težave in bremena ostale nekje spodaj. Gor je prišlo nekakšno življenjsko bistvo, očiščeno vsega balasta, vlog in hierarhij. Ne pravijo v vzhodnih kulturah zaman, da se blatna voda očisti le v miru. Spodaj se vrtimo v krogu, pogosto se osredotočamo le na stvari, ki so neposredno pred nami, in nam primanjkuje perspektive," opisuje Fero. 

Po besedah Lucie lahko narava prijetno stimulira vse naše čute, a na način, ki ni preveč obremenjujoč za naše možgane. Tako se znajdemo v mirnih situacijah, ki nas postavljajo v realnost. Znanost pravi, da se znižuje tudi raven kortizola (hormona, povezanega s stresom) v telesu.

V običajnem življenju se je težko popolnoma izklopiti. V službi imamo seznam nalog, ki jih moramo opraviti in katerih pomena pogosto ne vidimo ali pa ga ne vidimo čisto takoj. Filtriramo množice informacij, sporočil, telefonskih klicev. Po službi pa se vrnemo v krog vsakodnevnih partnerskih, starševskih in drugih obveznosti. Težko je ustvariti prostor za druge, če ga nimamo dovolj zase.

Vendar se vse to popolnoma spremeni po nekaj trenutkih vzpenjanja v hrib. Človek se znajde v svoji coni in ima pred seboj en sam cilj. In ni pomembno, ali gre za vrh gore, priljubljeno kočo ali bife, ali vsaj nekaj kilometrov po starem znanem gozdu. Ravno takrat, ko imamo prostor, da te stvari izpustimo iz svoje glave, se lahko odpremo tudi drugim.

Zaradi njih začutimo, kako majhni smo

V mestih je človek v središču. Vse je prilagojeno tako, da je za nas čim hitrejše in čim bolj udobno. Zlahka se znajdemo, imamo se kam skriti in varnost doma ni nikoli daleč. Ko nečesa od tega nimamo, čutimo napetost, stres, jezo. Toda ko človek stoji nekje na hribu, v daljavi vidi kilometre gorskih verig, sliši bučanje slapu ali gleda jezero, v katerem se zrcalijo okoliški vrhovi, začuti začudenje. 

Nekaj podobnega, le v bolj ekstremni obliki, je bilo opaženo tudi pri astronavtih, ki gledajo na Zemljo iz njene orbite. Vidijo planet, ki prekipeva od življenja, zaščiten s tanko plastjo atmosfere sredi ogromne praznine, kar lahko dobesedno pretrese njihov sistem vrednot. Podobno izkušnjo, le v drugačni meri, lahko doživimo v gorah.

"To je zanimivo čustvo, ki ima na človeka transformativne učinke, saj lahko spremeni naš pogled na svet. Ko se znajdemo v bližini lepih in osupljivih stvari, ob katerih se ne počutimo več tako veliki, pride na površje naš skromnejši in ponižnejši jaz," pravi Lucia.

"Mislim, da ni naključje, da so vsi samostani in svetišča, kamor so ljudje hodili meditirati, moliti in iskati odgovore, v gorah," dodaja Fero.

Preizkušajo nas in krepijo vezi

"Ko se z nekom znajdete v težki situaciji, ko gre za zdravje ali življenje, to lahko vzpostavi zelo močno povezavo. Takrat vsak izstopi iz svoje cone udobja in pokaže svojo pravo naravo, svojo sposobnost odločanja in delovanja, da se spopade s situacijo. Takrat boste zares videli, ali želite nadaljevati s to osebo in ali boste pripravljeni skupaj početi še druge stvari. Težka izkušnja ljudi okrepi tudi fizično in duševno, okrepi pa tudi njihov medsebojni odnos," pravi Fero.  

Po njegovem mnenju pa nas z leti in izkušnjami te situacije naučijo tudi medsebojne empatije. "Na težke stvari ne boste več gledali le s svojimi očmi, ampak se naučiš tudi bolj sočustvovati z drugimi. Ker obstajajo situacije, ki jih lahko nekdo premleva zelo dolgo. Sčasoma se pri nas razvije občutek, da prijatelja, četudi nenamerno, ne smete spomniti na nekaj, česar še vedno ni prebolel. Včasih se žal celotna skupina ne vrne z gora. To so izkušnje, ki zaznamujejo človeka. Empatija vas nauči, kako se v določenih situacijah obnašati do osebe in kaj ji reči, da ne bi po nepotrebnem ponovno povzročili travme," pojasnjuje Fero.

Oblikovanje vezi med ljudmi pa ima tudi fiziološko razlago. Za to je v veliki meri odgovoren hormon oksitocin. "Včasih ga imenujejo tudi hormon ljubezni, zaradi njega pa se ljudje med seboj tudi lažje povežejo. Motivira nas, da delujemo za varnost in dobro počutje ljudi, ki so nam blizu," dodaja Lucia.

Mir, ki premaguje prepreke

V običajnem življenju ima vsak od nas določeno vlogo, pa naj gre za poklic, starševstvo ali vključevanje. "V naravi ali gorskem okolju se pomen teh vlog zmanjša, razlike med ljudmi so nenadoma manjše ali vsaj manj pomembne. Morda bi lahko rekli, da smo v gorah kar naenkrat Adam in Eva," pravi Lucia.

To potrjujejo tudi Ferove besede. "Ko sem s strankami v gorah, opažam, da so družbeni statusi, funkcije in premoženje v ozadju. Nenadoma so ljudje bolj preprosti. Jaz sem Fero, ti si Jože, ... šele potem sem jaz neki direktor ali električar," pravi.

Zato ljudi, ki jih vodi, spodbuja, da ga tikajo. "Tu smo vsi svobodni in enakovredni. Ko vas bom nato srečal v dolini, vas bom spet pozdravil s "Pozdravljeni, gospod direktor". V večini primerov to deluje in ljudje to lahko sprejmejo," dodaja. 

Po njegovem mnenju je treba tudi različne poglede reševati s čisto glavo in mirnimi mislimi. "Ne pravijo zaman, da se je treba nadihati, torej dati temu čas in prostor, da se umiri, da zadevo pretresemo. Človek tako dobi več distance, ima mirnejše odzive in boljšo sposobnost sprejemanja kritike in stališča druge osebe," pojasnjuje Fero. 

Lucia dodaja, da lahko tudi uspešno reševanje konflikta ali krizne situacije med ljudmi ustvari ali okrepi medsebojno vez. "Ko stvari v sebi dušimo in puščamo, da počasi bruhajo ven, se sčasoma začnemo oddaljevati od drugega, postavljamo pregrade. To počnemo predvsem v odnosih, ki nam niso pomembni. Ni nujno, da se o vsem takoj strinjamo, pomembno je, da pokažemo zanimanje. S tem pokažemo, da nam ni vseeno drug za drugega," sklene Lucia.

Sorodni prispevki

Oglejte si vse prispevke
Oglejte si več prispevkov na blogu